Leto gre h koncu. Počasi sem seštel letošnje razdalje oz. kilometre. V letu 2008 sem pretekel nekaj več kot 2000 km. Prekolesaril sem pa le 900 km. V hribih oz. na gorniških turah kjer sem zgolj hodil, sem bil 25 krat in se skupno vzpel za dobrih 27.000 m oz. premagal tako nadmorsko višino, kot bi šel tri in polkrat na najvišji vrh sveta. To pa ne pomeni, da sem bil v hribih le slab mesec leta. V to še niso všteti gorski teki na katerih sem premagal dobrih 9 km višine. Te podatke je težko natančno definirati, ker sem večkrat tekel po visokogorskem terenu, ki se je stalno vzpenjal in spuščal. Rešitev bi bila GPS naprava. Natančno pa vem kolikrat sem moral stisniti ustnice na svojih sedmih gorskih tekih (če ne štejem sezoni. Še posebej sem vesel, da sem s tako lahkoto premagal najtežji gorski tek v Evropi – Gorski tek na Grintovec. Prek Vršiča in Ratitovca sem se povzpel do svojih sanj na Svetovnem prvenstvu v gorskem teku v Crans Montani.
Težko bi bilo strnite vse vtise, vse bolečine, vso trpljenje, vse poraze in zmage, ki sem jih letos doživel. Rečem lahko le, da je bilo peklensko lepo. Toliko pretrpel in prebolel, kot sem letos, še nisem nikoli. Vem, da mi je to vtisnilo usoden pečat v moji duši.
Inverzijska megla v Ljubljanski kotlini
Dobrča je bila letos moja “tolažba.” In včeraj sem se še 10. letos “potolažit” tja gor. Ne prenesem inverzije – kadar sem v dolini seveda! V Breg sem se zagnal sicer zelo dobro, a na poledeneli gazi Inov-8ke ne primejo čisto nič. Oziroma še huje. Bolj, kot sem pritiskal, bolj je drselo. Če pa sem hodil počasi, pa je prijelo normalno. Torej gorski tek zahteva odlično prijemanje, da je učinkovit. Čas 55 minut je današnjega popolnoma onesmislil.
Ne, pa nisem bil tri dni pred iztekom leta zadnjič v hribih. Stol postane, še petič letos tarča, predvsem nabiranja kondicije. Do Valvasorjevega doma je podobna pesem, kot včeraj na Dobrči. Hitro hodim lahko, teči pa ne morem (35 min). Razočaran ugotovim, da je zgaženo tudi naprej proti Prešernovi koči. Tempa okrog 900 m višine / h še nekaj časa ne popustim.
Vstop v grapo in pogled navzdol iznad skoka
Potem pa opazim vstop v osrednjo grapo v Stolu. Še nikoli jo nisem prehodil od Prižnice do samega vstopa. Zato se odločim poskusiti. Vendar je že na začetku kake 3 m visok skok čez katerega nikakor ne uspem zlezti s samo enim cepinom. Mislim, da bi mi to lahko celo uspelo, a res popolnoma sam ne upam tvegati, omahnitve ob slučaju da se mi sneg odtrga. Poskusim še na dveh mestih. Prvi je malce levo in gre po kopnih skalah in travah. Spet se mi zdi prenevarno, da mi spodrsne. Oberem pa tretji ovinek, ki gre čisto levo po ne preveč strmem snežišču. Kakih 100 m lezem po nekem sproženem plazu. Pa pridem spet do skalnega skoka. Kam pa sedaj!? Edina rešitev je bila, da sem zlezel nazaj navzdol v osrednjo grapo. Na srečo najdem nek skorajda navpičen žleb poraščen z ruševjem. Po njem in skozenj se mi uspe zriniti nazaj v grapo. Tam se tudi izgubil palico (če bo kdo slučajno kdaj tam kaj hodil se jo priporočam 
). Naprej proti prižnici ni težav. Sneg se udira do kolen. Na Prižnici bi lahko izstopil na zgaženo pot in kot po avtocesti bil v dobre pol ure na vrhu Stola. Pa si rečem, da bom danes nabiral izkušnje v gaženju. Do vrha Stola sem neprekinjeno gazil še nadaljno uro in pol. Precej naporna reč! Grapa je bila večnima ojužena, kar je pomenilo, da sem se na najstrmejših delih do pasu zaril v sneg. Hodil sem cik cak levo in desno, da bi našel sneg, ki se najmanj vdira. Višje sem zavil direktno na mejni greben med Slovenijo in Avstrijo. Na Stolu že pregovorno vedno piha močan veter. Greben je bil zato skorajda kopen in tu in tam sprostil moj napet korak.
). Naprej proti prižnici ni težav. Sneg se udira do kolen. Na Prižnici bi lahko izstopil na zgaženo pot in kot po avtocesti bil v dobre pol ure na vrhu Stola. Pa si rečem, da bom danes nabiral izkušnje v gaženju. Do vrha Stola sem neprekinjeno gazil še nadaljno uro in pol. Precej naporna reč! Grapa je bila večnima ojužena, kar je pomenilo, da sem se na najstrmejših delih do pasu zaril v sneg. Hodil sem cik cak levo in desno, da bi našel sneg, ki se najmanj vdira. Višje sem zavil direktno na mejni greben med Slovenijo in Avstrijo. Na Stolu že pregovorno vedno piha močan veter. Greben je bil zato skorajda kopen in tu in tam sprostil moj napet korak.
Vstop v grapo proti zagonu z vrha Stola in ta ista grapa posneta poleti z Begunjščice
Na vrhu sem iml srečo, da sem srečal kolega iz AO Radovljica. Povesta mi odlično grapico proti Zagonu in Tinčkovi koči. Juhu- ne bo mi treba po isti poti nazaj. Onadva sta jo lepo odsmučala. Jaz pa sem tekel ali pa se peljal navzdol po riti. Oh, kako je super šlo. Zasluženo! Gor sem (večinoma) gazil 3 ure in pol. Sestopili pa smo brez vsakih naporov v manj, kot 30 minutah! Z vrha Stola te Grape ne morete zgrešiti, saj je očitna (vdolbina, skorajda dolina) na Stolovem jugo-vzhodnem pobočju. Večkrat sem jo opazoval s sosednej Begunjščice in se spraševal, če kdo tu hodi.
Fanta uživata med odlično smuko v grapi
Srečno novo leto!
Bojan Ambrožič
Naj vam sonce sije!
Bojan Ambrožič 