Tokrat pa sem se odločil, da si pustim odvzeti kri iz nasprotnega razloga – ker se počutim zdrav. Jaz sem tekel in kri je še hitreje tekla skozi srce, nekdaj označeno za neuporabno. Izvid je bil tak:

SR: 2 mm/h nevtr.LKCi-delež: 0.41
Levkociti: 7.7 10`9/l Limfociti-delež: 0.45
Eritrociti: 5.3 10^12/l Monociti-delež: 0.10
Hemoglobin: 157 g / l Eozinofil.Lkci-delež: 0.04
Hematokrit: 0.46 Bazofil.Lkci-delež: 0.00
MCV: 86 fl Nevtrif.Lkci-število: 3.13 10^9/l
MCH: 29 pg limfociti- število: 3.44 10^9/l
MCHC: 339 g/l monociti-število: 0.75 10^9/l
RDW: 0.13 Eozinofil.Lkci-število: 0.34 10^9/l
Trombociti: 175 10^9/l Bazofil.Lkci-število: 0.03 10^9/l

Vse vrednosti so znotraj optimalnih. Pomembna vrednost pri športnikih je hematokrit. To je razmerje med prostornino eritrocitov (rdečih krvnih telesc) in volumnom celotne krvi. Načeloma večja kot je vrednost, boljše je, a s tem se tudi poveča gostota krvi kar otežuje delo srca. To pa je tudi tista vrednost po kateri lovijo grešne kozle med športniki- dopingirance. Saj ni mogoče, da bi imel kdo v krvi več kot 53 volumenskih procentov rdečih krvnih telesc. Poleg z drogo, je mogoče to vrednost dvigniti tudi z dvigom na višjo nadmorsko višino – t.i. višinski doping.

Pri nas nimamo prav visokih gora, da bi se na to vrednost dalo bistveno vplivati. Vseeno pa brez premagovanje velikih višinskih razlik pri treningu gorskega teka ne gre.

Najlepše za na konec: Ajdna

Deževje je spralo večino snega z naših vršacev. Stol – najbližji najvišji – je še vedno odet v tenko in luknjičasto belo ogrinjalo. Dovolj tanko, da ga napadem zgolj s copati. Imam nove! Testiram popolnoma nov model tekmovalnih off road copat Inov-8 Mudroc-280. Podplat je enak, kot pri lanskemu modelu-robustni Metaflex. Sistem zavezovanja so še bolj izpopolnili z novimi vezalkami. Te se zategnejo in stisnejo stopalo, da zavezovanje niti ni potrebno. Sicer pa je čevelj razen nekaj kozmetičnih popravkov v osnovi enak. Tudi tekači smo radi lepi!

Star VS nov model Inov-8 Mudroc 280

Včerajšnje deževje je precej shladilo prej soparno ozračje. »Če začnem prezgodaj, me bo na vrhu zeblo. Če bom pa prepozen bom pa na grebenu nadomeščal strelovod,« si rečem.

Pa naj bo deveta ura prava ura! Le upam lahko. Nič ogret, kar takoj se obrnem v strmino. Le še 1630 m jo je do vrha. Dobrih 300 m manj, kot na Grintovcu. Kmalu mi kar steče. Na Valvasorjevem domu sem pod 25 minutami, kar je 4 min hitreje od rekorda. Veseli mi, ker vidim da Radovljiški planinci koči zidajo prizidek. Tudi tlak okoli koče je nov.

Valvasorjev dom med renovacijo

Tempo pa mi ne dopusti več kot četrt minute počitka preden šele zares začnem teči v klanec  žirovniške poti na Stol. Tu se izkaže da je izbira velikosti gorsko-tekaških copatov dvorezen meč. Sam imam raje obuvala številko večja od moje noge, da noga manj trpi. To pa posledično pomeni, da ne morem dobro stopiti na prste, kot pri plezalkah kjer se prsti krivijo v dveh številkah premajhnih baletkah.

Na Prižnici prednost pred rekordom povečam na (videz) neulovljivih 10 min. Prepričan sem da bom danes tekel dober čas. Vendar sedaj sem že vstopam v visokogorje, kjer vlada nepredvidljiv svet.

Megla. Megla prava! Ne le tista v mojih očeh, kot posledica napora. Nič več ne vidim. Pogledam pod noge. Njih vidim, poti ne. Sedaj vem zakaj so na Inovkah spredaj po novem dodani odsevniki. Po obliki spominjajo na metuljeve tipalke. Ne jaz nisem metulj, vendar letim. Metulji letijo mimo mene. Bili naj bo osatniki, ki množično opravljajo svoj paritveni ples.

Snežišča skušajo tekače

Vse globlje tonim v meglo. Kot da ni že vse dovolj belo naletim še na snežišča. Kam? Kje bo najhitreje? Naslepo jo stopim desno navzgor proti vrhu Malega Stola. Na tej gori sem bil že tolikokrat, da kljub polslepoti približno vem kje sem. Držim se levega roba snežnega jezika. Na najpoložnejšem delu se odločim, da ga bom prečil, saj sem verjetno v grapi, na uni strani pa prav gotovo ni več snega. Prav imam. Vendar nisem hiter! Ves moj napor je šel po zlu. Pri Prešernovi koči sem v uri in 18 minutah. Hitreje, kot kdajkoli, vendar prespočit da bi bil zadovoljen. Imel sem moči za kar nekaj minut manj. Tudi meglenemu »razgledu« z Velikega Stola se ne odrečem.

Potem pa hitro (navz)dol z mraza po Zabreški poti. Tečem absolutno počasi, a za svoje razmere eden hitrejših spustov. Treniram dol, ker me mika Gorski maraton štirih občin, ki se ponaša s kar z enim 13 km spustom. Pri Valvazorju se odločim, da grem »pogledat« še na Ajdno.

Na skalnem pomolu se je v 5. stol razvila pozno antična zgodnje krščanska naselbina. Arheologi so našli ostanke kar 25 stavb, cerkve, 11 grobov ter posodja, orožja in lončenine. Ogledati si lahko temelje stavb, ki so pred erozijo zavarovani z lesenimi kolibami. Ostale predmete pa si je mogoče ogledati v Gorenjskem muzeju v Kranju. Celotno območje je zavarovan kot kulturni spomenik državnega pomena. Objekti so bili zgrajeni ravno v razburkanem času ob propadu Zahodnorimskega cesarstva. Čez naše kraje so hodila številna Evropska in Srednjeazijska ljudstva namenjena plenit Rim. Kljub temu na Ajdni ne najdemo obzidja. Zaradi strateške lege na skalnem kolosu ga niso potrebovali. Pot na vzpetino poteka z severne strani. Uradno je zaprta, ker je skala res krušljiva. Zavarovana je s klini in s skobami.

Pot na Ajdno in naselbina na njej

Naužil se narave, naužil se kulture, le še v dolino, sem lahkomiseln. Ne gledam pod noge, ker hitro teren menja se. Krhkhhh, desni gleženj gre. Že prej mi je dvakrat klecnil, sedaj pa do konca. Šepam še 15 minut do avta. Stopalko za plin zato ne morem močno tiščati. Zato se odpeljem domov po stranskih cestah. Počasen sem. Trobijo mi. Pozor pred vami vozi večni invalid.

In, če mislite da sem se predal, me ne poznate! Tudi iz gole kosti vzklije roža. Prepričan sem, da se bom pozdravil in kmalu videl prav najlepše cvetlice, ki raste najvišje.

• PS: Se opravičujem za kvaliteto fotk, posnete so z mobitelom
• Vmesni časi:

  Valvasor: 24 min 51 s

  Prižnica: 50 min 37 s

  Mali Stol (Prešernova koča): 1 h 18 min
  13 s

  Veliki Stol: 1h 24 min 56 s

  Valvasor: 2 h 21 min

  Završnica: 3 h 20 min

Lep gorsko tekaški pozdrav

Bojan Ambrožič