Ob sedmih odpeljem od doma. Temperatura zraka je bila že takrat nekaj stopinj nad lediščem. Kljub temu vzamem vso zimsko gorniško opremo. Pri jezeru v Završnici je še vse parkirišče prazno. Nobenih "nedeljskih" planincev ni nikjer. Tako tudi ostane. Na celi turi nisem srečal praktično nikogar. Za vzpon na Valvazor uporabim pot čez Smolnik. Ta varianta je daljša in napornejša, ker gre po grebenu, a je zato veliko lepša. Naprej se vzpnem po strmi Žirovniški poti. Ker so se planinci pred mano navzdol dričali je precej ledena in še toliko bolj počasna. Nad Prižnico pa je sneg predelan in trden. Postane mi tudi zelo vroče. Kljub temu da sem že nad 2000 metri sem prisiljen, da zaviham svoje planinske hlače in naredim improvizirane kratke hlače. Res to niso bile temperature, ki bi ustrezale letnemu času oz. prehodu iz zime v pomlad, ampak prej iz pomladi v poletje. Po treh urah hoje sem pri Prešernovi koči. Vreme pa je bilo kot nalašč za poležavanje, da ne rečem sončenje. Niti vetra ni bilo. Nazadnje se odpravim še na vrh Velikega stola. Pobočje je tu skorajda pravokotno na sončne žarke. Sneg postane južen. Do vrha se mi udira do kolen.

Za sestop izberem grapo med Malim in Velikim stolom. Na čevljih se prismučam skorajda do Prižnice. Le zadnjih nekaj metrov se je treba spustiti po melju. Pot od Prižnice navzdol postane zelo nerodna. Led na poti me ovira čisto do Žirovniške planine. Zato se mu izogibam s sekanjem poti po gozdu in po travnikih. Z Valvasorja uberem klasično varianto. Oh kako se prileže, da me v Završnici že čaka avto. Samo preobujem se in v pol ure sem že doma.

Lep gorniški pozdrav