Ker se je obetal lep dan sem skorajda moral najti neko zanimivo turo in predvsem prevoz. Odločil sem se odpraviti na Stol. Izkoristil sme priliko, da so me starši spotoma na poti v službo odložili v Završnici. Poleg ostale opreme sem s seboj zvlekel tudi kolo, ki mi bo zagotovilo hiter povratek po koncu ture. Tako sem štartal ob devetih (in 9 minut) iz Završnice. Za vzpon na Valvazor s kolesom se nisem odločil, ker je bila ta tura že za menoj. Zato sem kolo zaklenil za drevo in ga še dodatno zamaskiral ter se odpravil peš navkreber. Ker sem bil na Valvazorju že velikokrat, se mi ni ljubilo tu ustavljat. Rekel sem se, da se bom ustavil kje višje ob lepšem razgledu, na kaki mehki gorski trati. In tako je tudi bilo. Ustavil sem se šele nekaj pod mejo 2000 m, pod vrhom Malega stola in užival ob res enkratnem razgledu. Sledilo je še nekaj »gaganja« in bil sme že na Prešernovi koči (2:46). Proti mojemu pričakovanju tudi tam ni pihalo in lahko sem se razkomotil  ter užival v poležavanju na soncu. Tako prijetno je bilo, da se kar nisem mogel spraviti dol. Očitno so uživale tudi planinske kavke, ki so se radovedne potikale okoli mojega nahrbtnika. Izkoristil sme priliko, da sem jih fotografiral. Potem sem se za konec razgledov odpravil še na vrh Velikega stola, potem pa v dolino. Vedno poskušam sestopiti po drugi poti in tudi tokrat sem za razliko, od vzpona prek Žirovniške, sestopil proti Zabreški planini. Naprej pa po »stari poti« prek Valvazorja do jezera v Završnici. Nog si v slednjem nisem namočil, čeprav so bile že razbolele od žuljev. Za konec pa še kolesarjenje do doma.